Zbirka etičnih načel konjenikov

Uvod

Etika (iz grščine ethos - nrav, običaj) pomeni nravoslovje, nauk o nravnosti. V našem primeru je to celotnost načel o nravnih dolžnostih konjenikov. Ta zapisani, sprejeti in dopolnjevani Kodeks pa naj bo vodilo konjenikovi zavesti za etično vedenje ter za odnose konjenikov do narave, družbenega okolja, drugih konjenikov in do konj.
Konji so že od pradavnine (ledene dobe) sopotniki ljudi. Pomen so si pridobili predvsem s premagovanjem večjih razdalj ljudi na njihovih hrbtih in kasneje na vozovih. Šele takrat so se lahko srečevala ljudstva in njihove kulture. Kar dve tisočletji so bili konji v vojni ali miru človekovi najpomembnejši pomočniki. Danes so jih večinoma zamenjali stroji, kljub vsemu pa je pravim ljubiteljem konj le-ta ostal partner v prostem času. Pravemu konjeniku je osvojil srce.
Možnosti zlorabe moči človeka, znanja in tehnologije so lahko v škodo narave in medsebojnih odnosov in tudi v škodo konj. Vse to terja etična merila, ki morajo biti višja, kot kdaj koli prej v zgodovini človeštva in konjeništva. Konjeniki smo dolžni ohranjati konjeniško kulturo, šege in navade, ki so del naše slovenske identitete. Ohranjati moramo naše tradicionalne etične vrednote ter širiti in utrjevati narodno zavest.

Odnos konjenika do konja

Konjenik je v našem primeru vsak, ki se ukvarja z aktivnim jezdenjem ali vprego konj. V širšem pomenu so to tudi lastniki, ki konje gojijo. Kodeks vsem enako nalaga pošten in human odnos do konja, saj gre za sodelovanje med človekom in še enim živim bitjem. Le pravo sodelovanje med obema omogoča pravilen odnos do živali, čemur pravimo konjeniki ljubezen do konja. Ta ljubezen pa nas obvezuje, da ne izkoriščamo svojo pamet za nadvlado. Za pošten in športen odnos do konja je obvezno, da se stalno učimo in dopolnjujemo svoje znanje. Jahanje neukega jezdeca nešolanega konja je mučno za prvega in boleče za drugega, posledice pa so lahko prav neprijetne.
Zato neuki jahanja ne sedemo na konja brez učitelja, kot tudi neukega konja učimo. Le s pravim znanjem bo jahanje v naravi varno in nam bo v veselje.
Konj in jezdec naj bosta pravilno opremljena, saj tako preprečimo bolečine, rane ali odrgnine enemu in drugemu. Če pa do tega le pride, smo dolžni takoj poskrbeti za ustrezno strokovno pomoč ali zdravljenje.
Palica, ostroga ali bič nam sicer pomagajo priganjati konja, vendar se jih pravi konjenik posluži le v skrajnem primeru. Konjenik se mora zavedati značilnosti in navad posameznega konja, njegovih telesnih sposobnosti in temperamenta. Vedeti mora, da so konji prav v tem med seboj zelo različni, da so plašne živali z zelo razvitim občutkom za zaupanje in nezaupanje in da imajo izvrsten spomin. Le tako bomo odpravili probleme v odnosu do konja in pri razumevanju njegovega vedenja.
Vsak konjenik ali lastnik konja mora zagotoviti svojemu konju zdravstveno varstvo, zračno, snažno in dovolj veliko bivališče in izpust, ki mu omogoča gibanje. Zagotoviti mu mora svežo vodo in primeren obrok zdrave hrane.

O popotovanjih - izletih v naravo

Konj je človekov prijatelj in družabnik, zato naj se z njim čim več ukvarja. Konj naj ne bo osamljen ali zaprt, saj kot čredna žival rabi družbo. Ostarelemu konju pošten gospodar zagotovi mirno in varno starost in vso oskrbo. Njegov konec naj bo tih in neboleč.
Dejavnost Valvasorjeve konjenice so v glavnem popotovanja in izleti v naravo, zato nekaj etičnih načel, ki jih morajo upoštevati vsi konjeniki.
Izlet lahko traja uro ali več ur, pa tudi nekaj dni. Posebno na daljše izlete se ne odpravljajmo sami. Konj se lahko vrne sam in težko bomo ugotovili, kje je obležal jezdec. Na izlet v naravo se podajmo v skupini. Vedno določimo vodnika, ki je zadolžen za vodstvo, izbiro terena in tempa. Ravna naj se po sposobnostih najslabšega v skupini.
Trajanju jahanja prilagodimo izmenjavanje načina hoda oziroma njihovo dolžino. Če je izlet dolg, za nekaj časa razjahamo in vodimo konja z roko, saj bo to gotovo godilo obema: konju in jezdecu. Dolgi izleti oziroma popotovanja morajo biti dobro pripravljeni, naj gre tu za ljudi ali konje, za prehrano, prenočišča in še posebej za podkovanje konj.
Pri vsakem rekreacijskem terenskem jahanju upoštevamo temeljno športno pravilo, da je prvo ogrevanje. Zato vedno začnemo s korakom in nato lahkim kratkim kasom. Šele potem sledi živahnejši kas ali galop. Enako obvezno je ohlajanje v kratkem kasu in koraku, ki naj traja toliko časa, da se vrnemo v hlev ali počivališče s suhim konjem.
Vsak izlet naj ima vnaprej pripravljen program. Vsaj približno moramo predvideti, kam in za koliko časa bomo šli, koliko časa in kje bomo jezdili v kasu in kje v galopu. Izogibamo se trdih makadamskih cest in asfaltov, da konjeve noge čim manj trpijo. Na primernem terenu je lahko več in hitrejšega kasa ali galopa, saj tudi konju prijata sproščenost in razigranost.
Na izletu galopiramo le na primerno mehkem terenu, vendar v zmernem tempu, brez divjanja. To je nujno posebno takrat, kadar so v skupini neizkušeni jezdeci, saj bodo le stežka krotili razigranost svojega konja, ki ga popade čredni nagon. Zato tudi ne galopiramo ob vračanju domov, ko konji radi vlečejo. Vodja naj jezdece tudi opozarja na menjavanje nog, saj je jezdecu prijetnejši kas ali galop na levo in če ne bo menjaval nog, bo posledica enostranski razvoj konja ali celo njegova velika enostranska izčrpanost.
Kratke strmine prejahamo v intenzivnam galopu (naletu) in vodimo konja pravokotno na strmino. Po potrebi primemo z eno roko konja za grivo, da ne zdrsimo nazaj. Daljše strmine prejahamo v koraku, blage lahko tudi poševno.
Po strminah navzdol se vedno spustimo v koraku. Blage strmine lahko prejahamo tudi poševno, po strmih jahamo le pravokotno na strmino, saj se drugače konj lahko zvrne z jahačem vred. Tudi pri spuščanju se nagnemo naprej, z rokami se po potrebi opremo v konjev vrat. Ob dolgih spustih vedno razjahamo in konja vodimo, da mu obvarujemo njegovi prednji nogi.
Na izletu se ne izogibajmo tekoči vodi, saj konjskim nogam osvežitev v njej zelo prija.
Preskakujemo le manjše, že na pogled nenevarne ovire.
Konja za dobro opravljeno delo vedno pohvalimo. S prijazno besedo, s trepljanjem ali s kakim priboljškom.Ima izreden spomin, tudi pohvale ne pozabi!


Odnos konjenika do okolja

Konjenik naj bo častna oseba s primernim obnašanjem, z odgovornim ravnanjem do narave, konj, družbenega okolja, do lastnikov zemljišč in do drugih konjenikov.
S svojim vedenjem si mora konjenik prizadevati za svoj ugled in za ugled Valvasorjeve konjenice. Konjeniki naj bodo neodvisni od svojega poklica, položaja ali razmer v družbenem okolju.
Jahamo vedno po površinah, kjer ne delamo škode naravi, okolju in lastnikom zemljišč. Nikoli preko obdelanih njiv! Če do škode kljub vsemu pride, se lastnikom opravičimo in škodo poravnamo ali jo odpravimo.
Med jahanjem v loviščih ne plašimo divjadi, saj smo tudi na konju gostje v živalskem svetu.
Pri jahanju po cestah - prometnicah (ali prečkanju) je jahač s konjem pešec in se tako tudi obnaša. Ne izsiljujemo prednosti in smo v mraku opremljeni s kresničko. Za seboj pustimo okolje neonesnaženo, v naseljih počistimo posledice konjevih fizioloških potreb.

Konjeniki med seboj

Konjenik se mora vesti do drugih konjenikov tako, kot želi, da se drugi konjeniki vedejo do njega.
Konjeniki so si med seboj tovariši - prijatelji ne glede na narodnost, vero, raso, družbeno vlogo, položaj, poklic ali politično opredelitev.
Konjenik je do drugih konjenikov pošten in ne sme dopustiti, da bi materialne koristi vplivale na ravnanje do njih in njihovih konj.
Vsak konjenik je dolžan izpopolnjevati svoje strokovno (konjeniško) znanje. Znanje in izkušnje pa je dolžan prenašati na mlajše, neizkušene konjenike. Ti pa so dolžni spoštovati starejše, izkušene konjenike in njihove nasvete.
Konjeniki Valvasorjeve konjenice naj zboljšujejo ugled, čast in dostojanstvo konjeništva. Izogibajo naj se dejanj, zaradi katerih bi se ta ugled v javnosti zmanjševal.
Konjenik mora vselej upoštevati pravila lepega vedenja in načela kodeksa. Naj ne bo prepirljiv in škodoželjen, pač pa odkritosrčen in dobronameren. Če ugotovi, da je ravnal nâpak, naj se prizadetemu in javnosti opraviči.
Družabna srečanja konjenikov naj popestrijo zdravi in nežaljivi dovtipi, ki ne smejo škoditi ugledu konjenikov ne konjenici.
Konjeniki morajo braniti čast in ponos konjeniške tradicije, zato morajo sami takoj razkriti nezakonitosti ali neetično obnašanje vsakogar, ki bi s takim dejanjem škodoval tej časti.


Odbor Kodeksa

Valvasorjeva konjenica imenuje Častni odbor kodeksa, ki deluje kot častno razsodišče za članstvo.
Častni odbor kodeksa pojasnuje posamezna določila kodeksa, ocenjuje in razsoja posamezna dejanja ter seznanja konjenike in javnost o svojih odločitvah.

Zaključki

Sestavni del Kodeksa so zaprisege konjenikov, vitezov in stotnika, ki jih opravijo na slovesen način pred zborom Valvasorjeve konjenice.

Protokol sprejema novih konjenikov

Za novega konjenika je sprejet jezdec, ki je uspešno prepotoval celotno tradicionalno Valvasorjevo pot, bodisi na konju ali vozu. Za konjenika se lahko imenuje tudi drugače uspešen stalni član Valvasorjeve konjenice, ki z občasnim popotovanjem in nesebičnim delom na njem pomaga k ugledu in uspešnosti konjenice oz. popotovanja. O imenovanju odloča stotnik v soglasju z viteškim zborom. Sprejem novih konjenikov je vsako leto na Bogenšperku po zaključenem tradicionalnem Valvasorjevem popotovanju ob posebnem ceremonialu:
Kandidat za konjenika Valvasorjeve konjenice pristopi pred viteški zbor, ki ga vodi stotnik, sedeč na tronu. Kandidat spoštljivo stoji, posluša in odgovarja na vprašanja ter ponavlja svečano zaobljubo:
"Svečano obljubljam pri grivi in repu svojega konja, da bom s sprejemom v Valvasorjevo konjenico kot pošten konjenik in rodoljub spoštoval čast svoje domovine. Obljubljam, da ji bom pošteno, vestno in zvesto služil z mislijo, besedo in dejanji!"
Na ukaz poljubi Valvasorjevo zastavo, spije požirek vode iz Valvasorjevega vodnjaka, poklekne pred stotnika na desno koleno, skloni glavo, vitez pa mu jo posuje z ovsom Valvasorjeve konjenice. Stotnik mu položi meč na levo ramo z besedami: "Imenujem te za konjenika Valvasorjeve konjenice!"
Novi konjenik vstane, se zahvali in sprejme listino.

Vitezi

V viteza Valvasorjeve konjenice je povzdignjen konjenik Valvasorjeve konjenice, ki uspešno prejaha pet tradicionalnih vsakoletnih Valvasorjevih popotovanj. Ženska pod enakimi pogoji postane častna članica viteškegam zbora. Konjenika v viteza povzdigne baron ob navzočnosti stotnika, pred viteškim zborom ob vsakoletnem zaključku Valvasorjevega popotovanja. Vitez se zaobljubi:
"Ob tej izredni časti svečano obljubljam pri uzdi in sedlu svojega konja, da se bom kot vitez konjenice našega spoštovanega in slavnega barona Janeza Vajkarda Valvasorja vedno in ob vsaki priložnosti trudil, da v svetu zaslovi tako moja domovina, kot Valvasorjeva konjenica. V njuno čast sem dolžan kri in življenje!"
Konjenik poklekne, baron mu položi meč na obe rami z besedami : "Povzdigujem te iz konjenika v viteza moje konjenice! Bodi vzor vsem ostalim konjenikom!"
Novi vitez vstane, se zahvali in prejme listino.

Stotnik

Stotnika izvoli občni zbor in je istočasno tudi predsednik društva. Stotnik mora biti vzor vsem konjenikom, mora biti vpliven, pošten in odkritosrčen. Imenuje ga s posebnim obredom pred viteškim zborom baron. Tudi stotnik se svečano zaobljubi:
"Pred spoštovanim zborom vitezov in konjenikov Valvasorjeve konjenice, pri podkvi in stremenu svojega konja svečano obljubljam, da ne bom izneveril vašega zaupanja, da bom pošteno in vestno vodil konjenico, da bom spoštoval naš Kodeks, se po njem ravnal in upošteval vašo voljo. Če boste mislili, da ne ravnam prav in da sem izneveril vaše zaupanje, me odpokličite in zamenjajte!"

Zasavski rogisti

Zasavski rogisti so člani častnega viteškega zbora. S svojimi rogovi spremljajo vsa pomembna dogajanja na popotovanjih, zborih in prireditvah Valvasorjeve konjenice. Njihove fanfare tudi popestrijo vsa imenovanja konjenikov, vitezov in stotnika.


Kodeks je veljaven od njegovega sprejetja na občnem zboru Valvasorjeve konjenice na Bogenšperku,
9.malega travna 1999.

(Vicarius) Stotnik
Valvasorjeve konjenice

Andrej Repina